Živeti sebe, zadovoljevati svoje potrebe in v prvi vrsti imeti rad sebe, pogosto dojemamo kot egoizem in sebičnost. Kako drugače smo lahko koristni za svojo družino, prijatelje in širšo družbo, če sami nismo zadovoljni, srečni in polni energije?
Ideja žrtvovanja svoje sreče, z namenom osrečiti drugega, izvira iz igranja vloge žrtve, torej iz ega. Žrtev se žrtvuje in vsi, ki opazujejo to destruktivno vedenje, podzavestno pridobivajo napačno idejo o ljubezni. Požrtvovalnost v resnici ni izraz dobrote in nesebičnosti, temveč igranje vloge trpeče osebe, ki zase misli, da si bo svojo lastno vrednost in zadovoljstvo pridobila z zadovoljevanjem potreb drugih. Požrtvovalni ljudje, ki nimajo radi sebe, to počnejo iz skritih pričakovanj. S požrtvovalnostjo poskušajo pridobiti lastno vrednost, perejo svoje občutke krivde, hlastajo po pohvali in skrito obsojajo vse, ki niso tako “radodarni” kot oni.
Še posebej je to prisotno v družinah, kjer starši vse storijo namesto otrok, jih ropajo za življenjske izkušnje, samostojnost in prevzemanje odgovornosti. S tem sporočajo otrokom, da jim ne zaupajo ter jih čustveno vežejo nase. Ko pa takšnim staršem pride prav, nezavedno vcepijo otroku idejo dolžnosti – dolga ter ga obsojajo in manipulirajo z njim prek občutkov krivde. Takšni starši se pogosto pritožujejo in obsojajo, brez zavedanja, da so zaradi lastnega strahu in čustvene koristi sami prispevali k razvoju otrokove nesamostojnosti.
Seveda tukaj ne gre obsojati staršev, niti otrok, pač pa je vse to posledica dediščine vzorcev naših prednikov in pomešanih vlog v družini. Vse to so taktike, ki jih razvijamo nezavedno zaradi raznoraznih strahov in s tem nase vežemo ljudi, ki jih imamo radi. To ustvarja napetosti in odvisnosti v odnosih, ki vodijo v zapletene konflikte.
Toksično vedenje se lahko prekine samo z ozaveščanjem, odpuščanjem, osvobajanjem in postavljanjem meja tako otroku kot staršem. Da pa to postane možno, je potrebno znanje, modrost in veliko samorefleksije. Z drugo besedo, dvig zavedanja v samem sebi, da sploh uvidimo lastno ujetost v toksičen odnos.
Seveda je za vsako igro vlog potreben nasprotni pol. Otrok požrtvovalne mame, ki vse stori namesto njega, bo razvil pomanjkanje odgovornosti in motivacije poskrbeti zase. Zaradi občutkov krivde in dolžnosti se bo vedno čutil odgovornega vrniti staršem to, kar so oni storili zanj. To ga čustveno veže in mu onemogoča živeti svobodno življenje. Kot prvo, se niti ne čuti sposobnega, da bi znal poskrbeti zase, kot drugo pa ob ideji osamosvojitve čuti ogromno krivde in strahu. Krog je sklenjen, ko eden od staršev nezadovoljstvo s svojim partnerjem nadomešča z odnosom do otroka. Vloge so pomešane in nič ni več na svojem mestu. Tesnoba, depresija, nesprejemanje odgovornosti, nizka samopodoba in pomanjkanje volje do življenja, so prepogosta posledica takšnih in podobnih variacij družinske dinamike.
Naj povem sledeče: noben otrok ni svojim staršem dolžan ničesar! Sami so se odločili imeti potomce, in so jih, kot veleva zakon narave, dolžni preživljati do njihove samostojnosti. Noben otrok ni dolžan izpolnjevati idej, želja in pričakovanj svojih staršev. Je svobodno bitje, ki se mora odcepiti ter naučiti prevzeti odgovornost za svoje življenje. Živeti in delovati, kot sam zase čuti, da je prav.
S tem, ko starši znajo poskrbeti zase, za svojo srečo, svoje potrebe in odnose, dajo otroku najboljši možen zgled in popotnico za življenje. Vsak otrok si najbolj na svetu želi videti svoje starše srečne in vsak starš si želi videti svoje otroke srečne. Da pa je to možno, morajo najprej starši dati zgled in delovati v smeri svobode in samostojnosti, ne pa soodvisnosti in čustvenega izkoriščanja lastnih psiholoških pomanjkanj.
Vsak človek ima v sebi potrebo po biti svoboden in samostojen ter živeti na način, kakor sam zase čuti, da je prav. Nikoli nismo nikomur dolžni izpolnjevati pričakovanj. Dolžni smo živeti sebe, svojo resnico in seveda pri tem upoštevati zakon srca, moralo in etiko. Prizadetosti, obsojanja in konflikti tistih, ki imajo do nas pričakovanja, kakšni bi morali biti in kako bi morali živeti, so njihova prtljaga in ne naša. Osvoboditi se je potrebno občutka krivde in strahu pred neizpolnjevanjem in potrjevanjem prepričanj drugim. Seveda je potrebno zase prevzeti odgovornost in upoštevati to, da na svetu nismo sami, vendar le skozi napake, lastne izkušnje in hojo po lastni poti, lahko pridobimo pravo znanje, ki omogoča boljše in svobodnejše odnose. Slepo sledenje pravilom, normam in prepričanjem vodi v zadušeno in mrko življenje. Svoboda pa je vedno sveža in odprta. Ko sebi dovolimo biti avtentični in iskreni, lahko začnemo izražati in živeti lastno resnico ter s tem istočasno dajemo prostor drugim, da so to, kar so. Če imamo radi sebe, se spoštujemo in smo iskreni, obenem osvobajamo in osrečujemo ljudi okoli nas in v tem ni niti kančka egoizma!
Klemen Logar