Podzavesten preživetveni mehanizem, ki nam preprečuje čutiti in izražati svoja primarna čustva.
Ker smo kot otroci odraščali pri čustveno nezrelih starših, ki so bili sami žrtve pomanjkanja ljubezni in varnosti v njihovih otroštvih.
Čustveno nezreli starši čutijo v sebi močan odpor ali živčnost, če se otrok joče ali jezi in to otrok čuti.
Ker mora preživeti in je povsem odvisen od svojih staršev, se otrok čustveno prilagodi na način, da zatre del svoje avtentičnosti v zameno za varnost, ljubezen in sprejetost svojih staršev.
Ker zatre izražanje žalosti ali jeze, so starši olajšani, saj jih ne trigira več. Otroka pohvalijo in nagrajujejo z občutkom ljubezni, sprejetosti in mu govorijo, da je priden.
Seveda se otrok ob tem počuti varno in ljubljeno, kar pa je osnova za njegovo preživetje. Tako je bil nagrajen in pohvaljen, ker je zatrl del svoje čustvene energije in s tem bolj varno preživel v družinskem okolju.
Takšna navada se s časom utrdi, da postane podzavestna in tako nastane podzavestni mehanizem čustvene represije.
Ker je tako jeza kot žalost naravno čustvo in se ji v življenju ne moremo izogniti, se del zatrte in potlačene čustvene energije začne kopičiti v telesu, kar pa na dolgi rok negativno vpliva na živčni in hormonski sistem. Živci in hormoni pa so osnova za psihofizično zdravje.
Posledice čustvene represije so, da zaradi preobremenjenega živčnega sistema ne čutimo več realno svojega telesa, občutkov in čustev, kar pa je osnova za avtentično življenje, harmonične odnose, poslovno uspešnost in predvsem osebno zadovoljstvo in srečo.
Kronične težave modernega človeka, kot so depresija, anksioznost, nizka samopodoba, odvisnosti, toksični odnosi, kronične bolečine, izgorelost, nemir in napetost ter neprimerna vzgoja otrok.
Vsi si želimo biti srečni in iščemo izpolnjenost v odnosih, delu in zunanjih okoliščinah. Ker tega, kar iščemo zunaj nas ni, postajamo razočarani, nezadovoljni in napeti in nato vsak od nas najde svoj beg pred realnostjo. Nihče ni imel popolnega otroštva in vsak od nas je moral razviti podzavestno taktiko prilagajanja okolju, v katerem smo rasli. Potrebno je bilo zatreti določene izraze naše avtentičnosti, da smo postali pridni otroci, katere bodo starši imeli radi, za njih skrbeli in jim nudili varnost. Izguba avtentičnosti pa ima svojo ceno – to pomeni čustveno represijo. Določeno čustvo, ki je v osnovi povsem naraven izraz človeka, smo morali zatreti, ker to ni bilo odobravano pri starših, ki seveda izhajajo iz svoje nepredelane otroške travmiranosti. Cikel se nadaljuje iz roda v rod in vedno bolj se bojimo in trudimo, da ne bi postali takšni, kot starši, pa vedno bolj to postajamo. Čustvena represija je podzavesten odziv psihosomatskega sistema, ki čustven in psihološki stres, kateremu kot otroci nismo bili kos, shrani v telo kot amnezijo ali močno energijsko kontrakcijo. Navzven se simpotmi kažejo kot psihološke motnje, kronična bolečina, živčnost, stres, napetost, odvisnosti, nespečnost, izgorelost in kronične zdravstevene težave. Pretiravamo s hrano, kadimo, pijemo in odvračamo pozornost z uporabo tehnologije, da bi se vsaj za nekaj trenutkov v dnevu olajšali psihološkega stresa in bolečine. Trpimo v sebi in nikoli zunaj sebe, zato so vzroki za naše težave vedno znotraj nas. Odnos do sebe, svojega telesa, soljudi, dela in sveta je odvisen od naš percepcije, našega zaznavanja in čutenja sebe. Naša percepcija, čutenje in razmišljanje pa je pod direktnim vplivom naše podzavesti, ki nas na podlagi preteklih izušenj želi zaščititi pred bolečino. Ker v sebi nosimo enormne količine nepredelane čustvene energije, stresa, strahu in travm, je naš organize neprestano v stanju obrambe, kar pa na dolgi rok povzroča kroničen strah, napetost, stres in izgubo smisla v življenju.
Naš celoten organizem je prilagojen za preživetje in ne za kvaliteto bivanja. Naša podzavest ima vedno raje varno trpečo sedanjost, kot spremembo in odprtost, ki omogoča izpolnitev naših želja in ciljev. In če je v našem psihosomatskem sistemu ogromno neizražene čustvene energije in je bilo potrebno veliko čustvene represije, da smo preživeli, se naše telo, ki je zaznavni organ, zakrči in zaščiti. To pomeni ogromno strahu, jeze ali žalosti, ki pa je ne moremo občutiti in izraziti. To neposredno vpliva na delovanje živčnega sistema in posledično na naše odzivanje v svetu. Znanost vedno bolj jasno dokazuje, da je vzrok večine modernih oblik trplejnja povezanih s čustveno represijo.